Lovišče se razprostira na površini 6.621 ha, od katerih je 6.412 ha lovne. Je značilno srednjegorsko lovišče, ki zavzema spodnji del Poljanske doline in del škofjeloškega hribovja. Od 300 m nadmorske višine ob reki Sori se dvigne do1025 m na Lubniku in 1021 m na Tošču, na višini med 400 in 800 m  n.m. leži 81 % ozemlja.

Geografska zgradba škofjeloškega hribovja je zaradi burnih tektonskih dogajanj v preteklosti zelo pestra. Matični kamenini predstavljata škofjeloški ploščati apnenec in dolomit, mestoma pa se pojavljajo silikatne kamenine in razni peščenjaki.

Za relief so značilni široki položni grebeni, ki proti dolini prehajajo v strme grape in jarke. Lovišče je z vodo bogato, saj je prepleteno s številnimi potoki in studenci.

Glavni vodni arteriji sta Poljanska in Selška Sora, ki se zlijeta v skupno reko Soro. Letno pade približno 2.000 mm padavin. Značilni so jesenski in spomladanski nalivi. Snežna odeja je le še občasno visoka, se pa pogosteje pojavlja žled.

Pretežni del lovišča ( 77 % ) je poraščenega z gozdovi. Prevladuje mešan gozd, z glavnimi drevesnimi vrstami: smreka, bukev, hrast in jelka. Omeniti velja tudi kostanj, ki poleg hrasta in bukve predstavlja pomembno plodonosno vrsto. Zeliščni sloj je večinoma dobro razvit. Zaradi posledic žleda, se je po nekaterih območjih ( Lubnik, Tošč … ) razvila gosta grmovna plast, ki daje divjadi dobre prehranske pogoje in odlično kritje, hkrati pa močno otežuje lov.

Za novejše obdobje je značilen spremenjeni način gospodarjenja z gozdovi, ki dopušča naravno pomlajevanje in ne pospešuje več nastajanja večjih monokultur iglavcev. Travniki, sadovnjaki in njive so enakomerno razporejeni okoli posameznih zaselkov in kmetij, kar močno povečuje pestrost lovišča. Te površine predstavljajo 22 % lovišča. V preteklem obdobju so se nekatere košenice in zapuščene kmetije zarasle, v zadnjem času pa nastajajo nove travniške površine. Pomen travnikov se zadnja leta zmanjšuje, ker jih kmetje vedno pogosteje uporabljajo kot pašne površine, ograjene z električnimi pastirji, kar divjad večinoma odbija.

Naj omenimo še nekatere vplive, ki so zadnja leta vse očitnejši in imajo negativne posledice na divjad. Urbanizacija napreduje sicer počasi, vendar postopno krči okolje divjadi. Vzporedno nastajajo vedno nove prometne povezave. Močno se je povečalo tudi število gozdnih poti in vlak. Vse to zelo krči mirna območja, ki so za počitek divjadi nujno potrebna.

Vedno bolj razvito pohodništvo in izletništvo, v jeseni pa nabiranje gob in kostanja vnaša v lovišče vedno več nemira. Tega še povečujejo vedno številčnejši neoporečni psi. Asfaltiranje novih cest povečuje hitrost prometa, kar se odraža na povečanju povoza divjadi, predvsem pri srnjadi. Zabeležen letni povoz predstavlja skoraj 15 % letnega plana odvzema in je že presegel 30 živali.